Zbrani konci zgodovine

Otroška napaka

Otrokom pomagamo pri prvih korakih in jih uvedemo v družinski posel. Tudi sam sem vlogo roditelja vzel skrajno resno. Glede na svoj položaj sem jo moral. Družinski posel bom predal otroku, a prej se mora naučiti vsega potrebnega. Žal so otroci svojeglavi, radi packajo po svoje in začetni rezultati običajno niso niti blizu pričakovanjem. Zlasti zadnja leta je vse več otroške trme in samovolje. Smo starši tako zakrneli in ne razumemo modernih otrok? Je res tapkanje po tablici in visenje na bogonetu¹ prihodnost naše obrti? Kaj vem? Bodo svetovi, načarani na zaslonih tablic zamenjali z rokami narejena vesolja?

»Si se zadnjič kaj naučil?« sem vprašal zvedavega malčka. Tiste njegove velike učke me vedno skoraj prepričajo.

Fant je prikimal.

»Dobro,« sem dejal, »Torej je čas za ponovitev vaje.«

»Od začetka?«

Malce trše sem odvrnil:

»Od začetka. Zadnjič si naredil popolno zmedo. Vse boš začel iz popolne praznine. Samo tako se boš končno naučil. Ko boš prevzel mojo obrt, boš prepuščen sam sebi, nihče ne bo popravljal za tabo in videl boš, kako stresno je to. S svojim izdelkom boš moral živeti in preživeti. Živo vesolje nima tipk »undo« in »delete«.«

»Vse? Moram res vse od začetka?« je dvignil otožne oči.

Trdo sem prikimal. Nobenega odstopanja! Nobenega popuščanja! Otrok se mora naučiti, kaj sta disciplina in doslednost. Ni čudno, da je toliko otrok propadlo, ker starši pozabijo, čemu imajo otroke. Ste že slišali za Veseloboga? Pa Žalnika? Kdo danes spoštuje D. Lipovega? Vidite, to se zgodi, če otroci zafurajo družinski posel.

Malček je odracal na prosto. Zleknil sem se in čakal na njegov klic. Res me je zanimalo, kako mu bo tokrat uspelo? Se je kaj naučil po vseh teh ponovitvah? Je razumel nauk?

»Ati!« sem zaslišal nežni klic. Kako čas beži ... Odtrgal sem se od hladne pijače in pogledal na uro. Običajno je končal v dveh ali treh dneh, zdaj jih je minilo sedem. Torej je vložil malce več časa. To je dobro. Pretegnil sem se in šel preverit, kaj je naredil.

»Tokrat si porabil dan več od predpisa.«

Mali se je nasmehnil:

»Vzel sem si dan predaha. Za vsak primer.«

Spustil sem pogled na ustvarjeno. Najprej se mi oči ustavijo na smešnem štirinožnem stvoru z mogočnim rogovjem, ki je nekaj časa davil kačo, zatem jo je poskušal, med besnim rjovenjem, natakniti na rogovje.

»Kaj je to?«

»To je človek. Prišel si ravno sredi izkušnje s kačo. Saj si mi rekel, naj potem, ko mu ustvarim človekinjo, naredim skušnjo s kačo. Tu je! Človek se bori, za zdaj ima dober score.«

»Ampak,« sem dobil mračen ton, »zakaj ga nisi naredil po svoji podobi? To ni človek, ustvarjen po božji podobi, temveč je,« so mi besede ostale v grlu.

Malček je navdušeno zapel:

»Štiri noge so praktične. Ne rabi uka hoje, pa še hitrejši in stabilnejši je zaradi te moje domislice. Ni to ful kul?«

Zalila me je rdečica jeze. Opazoval sem bitje, ki je uspelo napičiti kačo na rogove in jo na koncu raztrgati.

»Pa roge si mu naredil. Zakaj to?«

Malček je navdušen:

»Saj vidiš! Na tablici sem videl nekaj podobnega. Kaj ni megastično raztrgal kače?«

Odkimal sem. To mi ni bilo všeč. Znova je pozabil pravila. Ta tablica ... Zakaj me nikoli ne posluša?

»Te noge in rogovje niso ful kul ali megastični, kot rečete mladi. Tudi score ni važen. Očitno bom moral zmanjšati čas ždenja na tablici. Preveč nasilja škodi. Kako lahko uživaš v umoru živega bitja, čeprav gre za rajsko kačo?« in sem se razgledal po prizorišču svežega sveta. Nekaj je manjkalo. »Kje je človekinja? Nje ne vidim.«

Mali je skomignil z rameni:

»Ko sem mu izvlekel rebro, ga je zavohala rajska kača. Čakala je, da sem obrnil hrbet, ga izmaknila in pohrustala. Še preden sem lahko karkoli storil, je človeček videl kačjo pojedino in se razjezil. Ujel je požrešno kačo in sam si videl, kako se je končalo. Naj mu vzamem še eno rebro, naredim človekinjo in potem naredim še eno kačo?«

Vedel sem, da bo moral ponavljati. Znova. Res je vse temeljito in konkretno zamešal:

»Še nekaj manjka,« sem opazil, ker nisem nikjer videl drevesa s sadeži. »Kje je Drevo Spoznanja? Povsod je samo trava in drevje brez sadežev. Kaj je tisti kup drv? Saj nihče v raju ne potrebuje kurjave.«

Mali je skomignil z rameni:

»Tisto je Drevo Spoznanja. Človeček je požagal drevo, še preden je obrodilo.«

»Zakaj?« me je zanimalo. To bo res zanimivo.

Fant je skomignil z rameni:

»Zaradi kihanja je pomislil na alergijo. Drevo Spoznanja je bilo edino cvetoče drevo. No, vse skupaj se je dobro izteklo, saj misli drva uporabiti za kurjavo, da si bo spekel kačo. Zaželel si je meso na žaru.«

Prijel sem se za glavo. Mulc je res vse temeljito pomešal, še huje kot zadnjič. Hotel sem ugotoviti, kako se bo izgovoril:

»Povej mi, kako boš preizkusil človekovo vero v božje, ubogljivost človekinje in soočenje s skušnjavo? Tega ne moreš storiti brez drevesa, kače in človekinje.«

»Ne vem. Človek si bo v miru spekel kačo, jo pojedel, se spočil in počakal na moje nove stvaritve. Saj sem ti rekel, da ima še dovolj reber. Lahko mu naredim dve človekinje. Za vsak primer, če se eni kaj zgodi.«

Nisem si mogel kaj, da se ne bi nasmehnil:

»Zakaj si naredil kačo, preden si iz rebra ustvaril človekinjo?«

Otožno je odvrnil:

»Malce sem pozabil na vrstni red.«

Strogo sem nadaljeval:

»In zakaj ne moreš narediti človeka po svoji podobi? Dobro poznaš pravila! Zakaj eksperimentiraš?«

Malček je povesil glavo. Oba sva vedela, kaj sledi.

V roke sem vzel tablico, potrdil povezavo, s kretnjo izbrisal komaj rojeno vesolje in mu zabičal:

»Zdaj pa se resno loti dela. Kakšen bog stvarnik boš, če nisi sposoben narediti normalnega vesolja?«

Malček se je lotil dela. Tokrat sem čakal šest dni. Dvignil sem se nad sveže ustvarjen svet. Malček je kipel od ponosa.

Na prvi pogled sem bil zadovoljen. Človek se je s človekinjo sprehajal po rajskem vrtu.

»Tole si bolje naredil. Človek in človekinja, Drevo Spoznanja sredi vrta, obilje vodnih, zračnih in zemeljskih bitij. Vrata v raj varujeta keruba, da ne bo morebitnega navala migrantov iz propadlih vesolj in drugih nebodijihtreba. Lepo, da si preprečil mešanje vesolj. Kako boš nadaljeval?«

Malček je zadovoljno odvrnil:

»Namesto kače sem si omislil užaljenega angela.«

»Zakaj? Kje ga boš našel?« sem bil radoveden. Le kje bo malček staknil užaljenega angela? Vsi so namreč živeli v mojem vesolju.

»Če hočem, da bo kača zapeljala človekinjo, mora delovati zvito. Je kaj zvitejšega od nedolžnega angela, ki jo zvabi v past?« so mu oči zasijale.

Zdaj sem postal resnično radoveden.

»Pa naredi,« sem prikimal in čakal, kaj bo storil.

Tedaj sem se zgrozil. Mulc je naredil padlega angela tako, da je nagovoril meni najljubšega Luciferja. Zaigral je na njegove komplekse, predvsem potrebo po družini. Čeprav prvi, ni bil moj sin, a nisem si mislil, da bo tako zlahka zaigral v sinovem vesolju. Pregovoril ga je in z njim ustvaril podaljšek svojega svežega vesolja. Tega res nisem pričakoval. Navihano, čeprav predrzno. Hotel sem že prekiniti, a me je premagala radovednost:

»Kako bo zdaj padli angel prevaral brezmadežni človeški par?«

Sin se je zarežal:

»Boš videl, ati.«

Človek je zadremal na rajskem soncu. Človekinja je ostala budna in se malce oddaljila. Pač ženska radovednost. Tedaj se iz nič prikaže kača. Vauu! Res sem bil impresioniran nad Luciferjevo preobleko. Nisem vedel, da moj angel obvlada celo cosplay³. Oprezno se je kača rajska smukala okoli človekinje in jo vabljivo ogovorila:

»Človekinja, ženska, zakaj samo slediš svojemu človeku, možu? Zakaj si pokorna? Vzemi od sadeža Spoznanja in vse ti bo jasno, vse ti bo dano. Postala boš samostojna, sama boš odločala o svojih financah, lahko si boš izbrala več človekov. Zakaj bi se zadovoljila z manj, če lahko imaš več? Vzemi si. Pripada ti.«

Človekinja je vprašala:

»Ampak bog stvarnik je prepovedal sadež Drevesa Spoznanja!«

»Prepovedal ga je, ker se te boji. Noče, da sama odločaš o svoji usodi. Ve, da bo človek brez tebe izgubljen in nemočen. Najbolje je, da potem daš jesti še človeku svojemu.«

Človek se je zbudil in človekinja mu je servirala sadež Spoznanja. Človek se je zdrznil. Najprej je uvidel svojo goloto. Spoznal je, da sta brez oblek, brez bančne kartice, brez avtomobila in, o groza, celo brez mobilnega telefona. Oba sta si intimne dele zakrila s figovim listom. Človeka ob tem prešine ideja o trgovskem centru, kjer bi prodajal različno obarvane figove liste.

Tedaj sem spoznal, da bom moral ukrepati, a vrag je v podrobnostih. Mulc zviti je to zagotovo vedel. V mojem božjem vesolju je zaradi padca angela Luciferja padla tudi povezava bogoneta in ustvarjeno vesolje se ni dalo več izbrisati.

V prazno sem mahal pred zaslonom, kjer se je vztrajno ponavljal napis:

»Povezava se je prekinila. Hvala, ker uporabljate Godcom⁴.«

Keruba sta se naveličala ždenja pred vrati raja:

»Greva. Res nama ni treba stati pred praznimi rajskimi vrati. V toplicah imajo akcijo za vikend pakete. Greva pogreti svoje stare kosti ...«

Slovar

1. – bogonet – brezžično omrežje, namenjeno božji službi v nebesih.
2. – Score – anglizem – rezultat, dosežene točke v videoigrah in nekaterih športih.
3. – cosplay – oblačenje in performans fantazijskih likov, običajno iz risoromanov, filmov in TV nadaljevank.
4.  – Godcom – specifično – podjetje, ki brezžične zagotavlja spletne povezave v nebesih.

Deveti maj

Ne vem, kako naj začnem s to zgodbo. Vse skupaj je bil običajni jutranji odhod po časopis.

Stekel sem po stopnicah. Nekaj me je zmotilo na tabli odvetnikov. Presenetila so me nemško zveneča imena in napis Rechtsanwaltskanzlei. Čudno. Objel me je hlad pomladanskega jutra. Zgrozil sem se. Obstal sem kot vkopan. V parku čez cesto so na drogovih plapolale velikanske zastave s kljukastim križem. Kakšen je to štos? So se pohecali ljubitelji domobranskih izdajalcev? Že lani so jo ušpičili, ko so korakali oblečeni v domobranske uniforme. Komaj so se izmuznili batinam, saj Štajerska nikoli ni razumela njihove prisege Hitlerju. S to zastavo so prešli na ono stran zdrave zafrkancije. Saj sem strpen tudi do neokusnega, a to je preveč. Vame se je skoraj zaletel brezhibno oblečen mož. Strogo se je obrnil:

»Entschuldigung,« je trdo odrezal. Zamahnil sem z roko:

»Nič hudega.«

Naenkrat je postal pozoren:

»Was sie gesagt haben?«

Zdrznil sem se. Pri vseh svetnikih! Kaj je tem ljudem?

Iz žepa je vzel mobilni telefon. Vsaj mislil sem tako. Na hrbtu naprave se je bleščal napis Siemens. Sovražno me je premerjal in zatem nekaj govoril v napravo.

»Kaj je tako čudnega?« sem vprašal. Gospod je s prstom pokazal name in ves zgrožen kričal:

»Unmarkierten Sklave! Unmarkierten Sklave!«

Ljudje so se obrnili proti meni in naredili nekakšen krog z mano v središču. Kakšna je to igra? Po ulici so proti meni tekli uniformiranci. Vsi so imeli na rokavih trakove s kljukastim križem. Srce mi je padlo v trebuh. Kaj se dogaja? Pojma nisem imel. Mrzlično sem tuhtal, kaj mi storiti. Možje so v rokah držali orožje in besno kričali po nemško. Nikakor se nisem hotel soočiti, zato sem hotel steči stran od njih. Kaj naj bi?

Tedaj me je zadelo. V rami sem začutil pekočo bolečino. Naredil sem še nekaj korakov, zatem me je boleča sila ustavila. Niti vsa volja ni pomagala. Srce bi, a noge so odpovedale.

Možje so me dosegli. Razbral sem samo besede Unmarkierten, Sklave in Slave. Zbralo se je nekaj radovednežev in med sabo so žlobudrali v trdi nemščini. Eden je celo pljunil name in se zadrl:

»Schmutzigen sklave!«

Potem me je zmanjkalo.

Kje vraga sem se zbudil? Kakšna je to nočna mora?

Možje v skafandrih so me grobo odvlekli v vlažno celico. Prepoznal sem prostore. Stari pisker. Na steni se je bohotila zastava Tretjega rajha.

Zaslišal sem samo ječanje. Zaklical sem:

»Je še kdo tukaj?«

Nekaj časa so do mene prihajali samo zvoki trpljenja. Potem se je nekdo ohrabril in me ogovoril v čudno zveneči slovenščini:

»Bošk tu! M'lč, č'j'h nočš dobt.«

»Kaj se dogaja? Zakaj ste vi tukaj?«

»Ne'mno spršuj'š! Sloveski s'žn'i s'tu najdmo tud zrad drobnh pr'krškav. M'lc napač p'gled v g'spdjar. Pjutršnj'm ns bdo otp'lal n'Teharj.«

Ničesar nisem doumel:

»Zakaj tako čudno govorite?«

»T'maš res skis'ne m'žgn. Teharj s'pr'vzgojn kamp. Ravn n'prav m'st s'ga stavl.«

»Kakšna je to mora?« sem se prijel za glavo.

Težek glas je odvrnil:

»K'k čudn gvo'rš? T'je vsk'dan u'Rajh.«

Šele tedaj me je oblil pot. Po nekem čudnem naključju sem se znašel sredi res nore nočne more.

Zbudili so me ropot in trdi koraki. Skočil sem pokonci. Upal sem na bujenje v domači postelji. A še vedno sem ždel v vlažni celici. Ključavnica je zaškrtala. Eden od uniformirancev je potegnil neko napravo in izgubil sem zavest.

Zbudil sem se za mizo. Bolela me je glava. Zaslišal sem poznan glas. Dvignil sem boleče oči in znan glas je dobil znan obraz. Kaj vraga počne aktualni predsednik slovenske vlade v esesovski uniformi? Kje sem? Se bom zbudil?

Mehanski glas prevajalnika je prevajal nemščino v silno okorno slovenščino:

»Jaz sem Landeshauptmann in Obergrupenführer,« in je preletelo po hrbtu, da sem preslišal ime in priimek.

Seveda! Že vem, kdo je. Malce sem se nasmehnil hecno zveneči slovenščini:

»Od nekod vas poznam,« sem rekel. On pa je trdo odvrnil:

»Vsi sužnji Spodnje Nemčije me poznajo. Ti si po čudežu nemarkiran.«

»Nemarkiran?« mi je izletelo.

Popravil si je kapo s smrtno glavo, simbolom esesovcev in trdo odvrnil:

»Že trideset let mislimo, da ne obstajajo več nemarkirani sužnji. Končno smo vse polovili, markirali in prevzgojili. Pa se pojaviš ti. Kar iz nič, sredi Cilija,« se nasloni nazaj, z rokami si je podložil vrat in pokazal znamenje nasmeha. »Po svoje si znamenitost. Imaš čast, ki je ni imel še noben podčlovek,« in se je znova nagnil naprej v grozečo prežo, »Osebno avdienco pri rajhovskem vladarju te dežele, torej pri meni.«

Počutil sem se skrajno blesavo. Hotel sem nekaj vprašati, a me je prehitel njegov trdi glas:

»Takoj povej svoje podatke. Zakaj nisi čipiran? V rodilnici kampa za razplod sužnjev vsakega novega čipiramo in programiramo.«

Vzravnal sem se in se zazrl v stroge esesovčeve oči:

»O kakšnih sužnjih govorite? Raje mi povejte, kam sem padel? Kakšna je to mora? Kje sem?«

Začutil sem grob udarec. Priletelo je po hrbtu. Nabilo me je na mizo. Če so to sanje, so preklemansko brutalne.

»Ne bom dvakrat vprašal? Kako si se znašel izven tabora sklavijev?«

Skomignil sem z rameni:

»Lejte, zbudil sem se v lepo jutro, hotel sem iti,« a je znova priletelo po hrbtu. Oseba pred mano je nedvomno predsednik vlade, a govori nemško. Očitno to ni Slovenija iz mojega spomina, temveč sem se znašel v bizarni izkrivljeni resničnosti. Trdo je ponavljal:

»Kako si prišel v mesto?«

»Gospod,« sem spremenil ton, kajti očitno se je nekaj strašnega zgodilo, »Ne vem, o kakšnih sužnjih in gospodarjih govorite? Kje sem? Kakšen dan je danes?«

Esesovskemu oficirju, slovenskemu predsedniku vlade ali karkoli je že bil, se je razpotegnil voščen obraz. Odložil je esesovsko kapo:

»Tukaj je Spodnja Nemčija, skoraj srce veličastnega Rajha. Suženjska govorica je prepovedana že od leta 1950. Tako so govorili tvoji rojaki, ki so nam pomagali pri iztrebljenju in prevzgoji podljudi.«

»Domobranci?«

Esesovec je prikimal in se zarežal:

»9. maja 1945 je bilo podpisano premirje. Evropa je naša, Rajh sega od Atlantika do Urala, Anglija in Amerika sta naši zaveznici v boju proti manjvrednim teroristom. Domobrance smo pokončali še pred boljševiki, saj jih nismo več potrebovali. Večina so postali hrana črvom na Teharju, v Hudi jami ali na Kočevskem. Boljševike smo zakopali pri Kumrovcu.«

Obnemel sem. Nekaj časa sem zadrževal sapo.

»Ampak tudi vi ste po poreklu to, čemur rečete Sklavi. V mojem svetu ste predsednik vlade.«

Mož se je zresnil:

»Tvoj svet je Rajh, večni Tretji rajh. Če te že zanima, jaz sem tretji sin Josefa in Magde. Genski test je dokazal rasno ustreznost moje družine,« in je vame uperil zlobno sijoč pogled in zažugal, »Še enkrat mi nameni takšno opazko in spoznal boš še kaj hujšega od smrti v naših predelovalnicah podljudi. Nisi povedal, čemu si brez čipa! Zadnjih 30 let nismo naleteli na manjvrednega brez nadzornega čipa.«

»Gospod, ne vem, kako sem se znašel v tem vašem krasnem novem svetu. V mojem svetu ne poznamo čipiranih sužnjev.«

Mračno je odvrnil:

»S tabo sem bil nenavadno vljuden, ker si zanimiv primerek. Tvoj jezik je drugačen od tega, kar med sabo žlobudrajo sužnji. Se znaš podpisati?«

Zožil sem obrvi in nejevoljno odvrnil:

»Znam še kaj več od pisanja. Tudi šteti znam do sto.«

Esesovec mi je pred nos porinil tablico in nekakšno pisalo. Poleg podpisa sem še dopisal:

Druže Tito, mi ti se kunemo.
Žive naj vsi narodi,
Slovenija, dežela na sončni strani Alp.

Esesovec je grdo nagrbančil čelo:

»Od kod ti prepovedani pamfleti? Tita so ustrelili leta 1946 kot nevarnega boljševiškega terorista.«

Debelo sem ga pogledal:

»Kje? Nekaj je iz vrtca, nekaj iz srednje šole in nekaj iz reklamnega letaka Slovenije, če smo že pri tem, ene od sedemindvajsetih držav Evropske unije.«

Nagnil se je naprej. Na očeh se je zrcalilo popolno presenečenje:

»Evropska unija? Reče se Nemška unija. Združuje osemindvajset dežel Rajha.«

Pomel sem si oči. Sunkovito sem se ozrl okoli sebe. Na televiziji je kazalo obupane nesrečnike, kako se poskušajo prebiti mimo žice. Spiker je omenjal teroriste in prepričljivo zmago stranke, ki zahteva še več žice.

Sam zase sem olajšano vzdihnil:

»Znova sem doma. Rajh iz nočne more mogoče sploh ni tako daleč.«