Podvesolje: Prvi Bojan tam dol

Svetovna vojna

Komaj sem čakal konec šihta. Še enega v množici dolgočasnih vojnih dni. Ravno na moj rojstni dan je Svetovna vojna dosegla svetovni rekord v trajanju, saj traja že sto eno leto in deset dni. Vse skupaj je po mojem skromnem mnenju že popolnoma brezzvezno. Mi smo tukaj, oni so tam preko. Ko se oni odločijo narediti malce posla vojnim pogrebnikom, sprožijo juriš in mu rečejo ofenziva. Čez čas se nekaj podobnega porodi našim generalom in še mi ponovimo vajo. Dolgčas! A za ta dolgčas sem glede na moje civilne prijatelje dobro plačan. Sicer zame ni praznikov in nočne znajo biti naporne, ker pač ni spanja na položaju, a je zato plača redna, dobim še ofenzivni dodatek, odlično pokojninsko zavarovanje in še deset dni dodatnega letnega dopusta s subvencioniranim letovanjem na Malem Lošinju, v Opatiji ali na Bledu. Čeprav novo cesarsko veličanstvo Franc Jožef IV govori o varčevalnih ukrepih, si ne bo upal posegati v pravice javnih uslužbencev na frontah. Pomislite na stavko na Soški fronti ali pri Verdunu!

»Gospod Franc!« me iz razmišljanja predrami sosed. Kako mu je že ime? Aha, Jaša. Sveže zaposleni mladenič je začasno zamenjal Kurta, ki je moral pokuriti še lanski dopust. Stresel sem z glavo:

»Kaj je?«

»Mislite, da se bo kmalu začela nova makaronarska ofenziva?«

Začudil sem se neumnemu vprašanju:

»Zakaj to sprašuješ?«

»Kar tako. Veste, ne bi je rad zamudil. Ofenzivni dodatek k plači bi mi pomagal pri nakupu gradbene parcele.«

Mladiček je malce trčen, takšni so vsi novo zaposleni. A se bo že spametoval po stoti ofenzivi, če bo imel srečo in preživel. Pač današnja mladina. Akcija in adrenalin!

»Meni je čisto všeč ta premor z občasnim praznjenjem šaržerjev.«

»Vi nekaj let pred penzijo verjetno živite samo za zaspano popisovanje obrazcev.«

Zamislil sem se. Jutri bom praznoval devetintrideset let delovne dobe, od tega petnajst let Soške fronte. Po letih Soluna, Verduna, Galicije in celo Palestine sem si na stara leta zaželel malce mirnejše službe. V njegovih letih sem bil enak. Komaj sem čakal na ofenzivo in upal, da je nisem skupil. Takrat smo za snete nasprotnike delali črtice, danes fotkajo in objavljajo na GesichtBuchu, Zirpenu ali Fotoeimerju. Najhuje je bilo v Galiciji leta 1980. A takrat sem bil še mlad in nor nadobudnež.

»Po skoraj štiridesetih letih delovne dobe marsikaj vidiš in doživiš. Še teh pet let do penzije bi rad preživel na tem mirnem kotičku Soške fronte. Upam, da nas vmes ne počastijo s kakšno novo pokojninsko reformo. Tudi tebi priporočam, da poskušaš predvsem preživeti.«

Jaša je spremenil temo:

»Na GesichtBuch sem imel skoraj tisoč liebhabnov za včerajšnji kopfshuss makaronarja s tisto perjanico.«

Namrdnil sem se:

»Danes si mladi liebhabnate še brisanje riti. Kje se vam ljubi?«

»Zakaj pa ne. Odkar imamo tudi tukaj Dra-Fe, imam svoj Birne Xs ves čas pri sebi. Nikoli ne vem, kdaj je prilika za dober selbstek.«

Zamahnil sem z roko:

»Ko boš dobil v čelo metek, te bo verjetno najbolj skrbelo, kakšen boš na GesichtBuchu!«

»Saj nisem zabit makaronarski prekarc!«

»Veliko jih je pod rušo, ker so mislili, da so na drugi strani zabiti mačkojedi ovcojebi. A se od nas ločijo samo po tem, da imajo malenkost večji dodatek za stalnost po tridesetih letih delovne dobe. Še ofenzivni dodatek imamo enak, kar ni čudno saj sta naš in njihov sindikat člana iste mednarodne sindikalne asociacije. Zatorej jih ne podcenjuj.«

»Še nekaj sem te hotel vprašati.«

Zavrtel sem z očmi po nebu. Znova je spremenil temo pogovora. Kurt je lepo molčal in se igral s tablico. Zakaj je ta tip že drugi dan tako nadležen?

»Kaj bi rad?«

»Ste zavarovani?« je glas obarval z neverjetno priliznjeno pocukranostjo.

Prebledel sem. Zakaj vraga tega mulca zanima moje zavarovanje?

»Zakaj te to zanima?«

»Ker sem strokovnjak za vse vrste osebnih zavarovanj in imam popoldanski s.h. Delam z Zavarovalnico Graz. Dokler me tu ne vzamejo za nedoločen čas, si moram pustiti odprte dodatne možnosti.«

Prebledel sem. Pri vseh vojnih peklenščkih! Na sosednji položaj so posadili frdamanega zavarovalnega agenta.

»Ti že kar vnaprej povem, da raje nehaj, če hočeš, da še kdaj spregovoriva besedo.«

Tip seveda ni nehal s svojim EPP:

»Naša zavarovalnica ponuja odlične veteranske pakete. Če vzameš nezgodno zavarovanje, skupaj s polnim kaskom za vse vrste strelnih poškodb, je v ceno vključena še odlična parcela na poljubnem pokopališču in upepelitev v krematoriju z kromiranim obokom. Lahko vam sestavim super paket.«

Presneti mulc! Prodaja mi parcelo na pokopališču!

»Se poslušaš?« mi je skoraj počil film. »S palico ti bom preštel rebra in potem ti unovči svojo polico. Upam, da si zavarovan za poškodbe zaradi prijateljskega ognja!«

»Saj nisem hotel nič slabega.«

»To vsi govorite. Presneto, še na delovnem mestu nimam miru pred oglaševanjem. To bi morali prepovedati. Že ti oglasni panoji pred bodečo žico me iritirajo. Zdaj pa še ti.«

»Še iskali me boste, ko vas bodo naluknjali. Vam je znan nov cenik krpanja strelnih poškodb? Brez kaska te ožamejo.«

Mračno sem odvrnil:

»Bom pa z brazgotino na Zirpenu oglaševal osladne pijače.«

Končno sem dočakal konec izmene. Naše položaje je v popoldanski izmeni zasedla divizija iz Bosne. Na moje delovno mesto je prevzel mož mojih let iz Bihača. Že deset let je v izmeni za mano. Predal sem mu položaj, malce sva preklinjala zaradi novih čelad z reklamno etiketo za podjetje ministrovega prijatelja in potem sem odhlačal do postaje gondolske žičnice. Ravno zaradi te žičnice se ob vsakem razpisu za nove rekrute na vsako prosto mesto javi po deset kandidatov. Običajno izberejo tistega, ki prvi naredi kopfshuss. Najboljši je takšen med oči.

Zrinil sem se v kabino. Trdno sem se oklepal svoje puške in, glej ga zlomka, znova sem naletel na Jašo:

»Kar takoj te opozorim, nehaj mi prodajati svoj zavarovalniški stierblat.«

Med poročili so omenjali novo finančno ministrico zavezniškega Reicha. Malce bližja nam je bila novica o imenovanju novega upravnika cesarjeve konjušnice. Imenovali so naše gore list, ime mi je ušlo. Najbolj zanimiva je bila novica s Solunske fronte. Baje so Grki tik pred bankrotom in zahtevajo od Angležev in Francozov, da prispevajo za plače grških vojakov na fronti. To bi bilo zabavno – stavka grških vojakov med našo ofenzivo. Naš sindikat je seveda podprl zahteve grških kolegov.

Čisto po naključju sem se ustavil pri oglasnem panoju. Znova iščejo pomočnika turističnega vodiča za ogled naše naslednje ofenzive. Samo še datum naj objavijo in makaronarji bodo točno vedeli, kdaj se bomo za kratek čas sprehodili na njihovo stran Soče.

Naletel sem na Uroša. Zaupljivo me potegne na stran:

»Makaronarji pripravljajo ofenzivo.«

»Kako veš?«

»Na Kaninu so prodali vse turistične kapacitete. Bratov kolega dela v kuhinji. Še sreča, da sem ravno včeraj sklenil nov strelni kasko, ki krije vse vrste strelnih poškodb, tudi tiste nove. Te zavarovalniške hijene ...«

Bombe so padale med našimi položaji. Potuhnil sem se, kolikor se je dalo. Priletelo je blizu. Zaslišal sem krik. Jaša ... Stekel sem proti njegovemu položaju. Fant jo je konkretno skupil. V roke mi je porinil svoj Birne in z zadnjimi močmi vzdihnil:

»Pritisni na znak hruške. Samo bo naredilo posnetek in ga objavilo na omrežjih. To bo ...« je izdihnil.

Napravo sem usmeril v njegov okrvavljeni obraz. Pritisnil sem, kot je želel. Glava je mrtvo omahnila.

Na napravi se pojavi napis:

»Začetek zagona aplikacije kasko zavarovanja v primeru totalke ...«