PROJEKTI(LI)

Kjer je domišljija doma

Domišljija poganja svet in tudi literaturo. Pisanje brez domišljije je samo reciklaža že napisanega.

Vsekakor prekrižarite to spletno stran, kajti tu je doma izvirna slovenska domišljijska literatura.

Povežite se:
Connect with us on Facebook.

Usode na kredit

Mozaik roman je nastal iz ene same zgodbe, Časovni kredit, ga je Bojan spisal leta 2011. Kasneje je padla ideja za povezano zbirko, ki je postala mozaik roman.

Kaj je sploh mozaik roman?

Najboljša ilustracija tovrstnega proznega ustvarjanja so dela prof. dr. Zorana Živkovića, recimo Knjižnica (slovenska izdaja: ZA Blodnjak).

Mozaik roman je zbirka tematsko povezanih zgodb, ki se iztečejo v zadnji, zaključni pripovedi, gre za mozaik pripovedi. Za sladico so liki v takšnem romanu tako ali drugače povezani.

Usode na kredit sestavljajo sledeče pripovedi:

  1. Čas na kredit
  2. Ljubezen na kredit
  3. Sreča na kredit
  4. Uspeh na kredit
  5. Zdravje na kredit
  6. Milost na kredit
  7. Potrpežljivost na kredit
  8. Nov dan v baru

Prvim sedmim zgodbam & poglavjem so skupni krediti, ki se poplačajo samo posmrtno in ne vsebujejo nobene finančne klavzule. Vsi liki posameznih zgodb so na nek način medsebojno povezani.

Osma zgodba pa vse te niti potegne skupaj in iz njnih ustvari tkanje osupljivega zaključka.

Mateju Krajncu je knjiga služila kot inspiracija za istoimenski glasbeni album.

Brezplačni PDF bralni zalogajček

Ljubezen na kredit

(Uvod 2. zgodbe)

Priznam, jebivetrnik sem in nikjer nisem zdržal kaj več od nekaj mesecev. Če sem pošten, zame je vrh glave dovolj in še več že eno leto istih štirih sten z istim parom nog za zadovoljitev potreb alfa samca. To sem in to je moje življenje.

Delo mi je nudilo odlično potuho za svobodno življenje predatorskega samca pod čudovitim soncem sveta, polnega lepih možnosti za zadovoljitev potreb in užitkov. Predvsem slednjega. Nikoli nisem pomislil na morebitno ustalitev ali, bog ne daj, bedarijo, ki se ji reče družina. Čemu bi se? Komu mar za stalnost, če si lahko v gibanju? Ljubezen in družina? Prej ali slej se pojavi vprašanje, za koliko? Poznam samo enega boga. Ugledam ga, ko stopim pred ogledalo in takrat mu rečem:

»Cel svet obstaja zaradi služenja tebi, edinemu bogu.«

Kupoval sem bivališča in ljubezen. Kot ne moreš vsak dan jesti piščanca, tako ne moreš vsak dan ljubiti istega para nogic. Vse je ekonomija. Odšteješ nekaj bankovcev in profesionalka ti izkazuje ljubezen brez nerganja in neumne pridige.

Zvečer lahko, namesto plesa okoli njene razvajene riti, preživiš pred TV. Potem mirno, ob pivu ter čipsu, brez ženskega nadlegovanja, pogledaš fuzbal ali košarko. Če kupljena češplja po kakšnem nesrečnem naključju tečnari, jo odsloviš in nabaviš drugi par plačljivih visokopetnih nog. Sponzoruš je vedno na pretek. Ob krizi jim je cena močno padla, saj je ponudba naenkrat močno presegla povpraševanje. Preostali še aktivni predatorji dobimo več za manj keša. Višek ponudbe vedno zbija cene. To je najslajša plat kapitalizma.

Naj vas pred razmišljanjem o iluziji, ki ji slabiči rečejo srečna družina, opozorim na otroke. Ti so vedno del paketa, nekakšna funkcija operacijskega sistema, imenovanega družina.

Skratka, z malimi barabicami vas samica zaklene v svojo peklensko ječo. Kmalu pride še skoraj obvezna razširitev funkcije »otroci« - pes. Seveda, otroci ga obožujejo, a na patre familia pade skrb zanj. Namesto fuzbala te čaka sprehod psa in pobiranje kakcev za ščetinastim usranetom.

Izgubil sem cel kup kolegov, ker morajo, namesto tritedenskega potapljanja na Maldivih, peljati tečne ženkice, razvajene froce in pse v prikolico kampa ali trpeti ujetništvo v kakšnem »otroku in psom prijaznem« hotelu. Nobenega piva, nobene prave sprostitve, samo ples sužnjev okoli vsakodnevnega dolgčasa na deseto potenco. Če se jim popolnoma ne uklonijo, jih oskubijo do kosti in še več. Takšna je pač družinska idila. Samec gara, samica s froci pa troši, vrešči in teži. Je to vaše sanjsko življenje? Če prikimate, ste gotovo motena oseba. Pravijo, da sanjsko vilo od zlobne čarovnice loči sedem let zakona. Lažejo! Zadostujejo že tri leta.

Občasno sem šel v bar blizu svoje postojanke. Firma pač mora imeti svoj stalni naslov. Občasni pivski kolega Luka mi je med moško debato o ženskih rečeh navrgel, da se bom zagotovo ustalil, ko bom srečal pravo. Ob njegovem modrovanju sem se seveda valjal od smeha. Skoraj bi padla stava.

***

Odločno sem butnil v prostor. Prodajalec v antikvarju je dvignil oči izpod velikih roževinastih očal in me pogledal skozi stekla stekleničnega dna:

»Dober dan, gospod,« je pozdravil naučeno vljudno. V naglici, ki me je priganjala, nisem imel časa za naučeno vljudnost:

»Gospod, maloprej je tu uradovala dama srednjih let.«

Mož me je odločno, čeprav vljudno prekinil:

»Tukaj že dolgo ni nobene dame.«

»Kako to? Pred slabe pol ure sem bil tukaj,« sem rekel z nenavadno obupanim glasom. Zdaj sem postal resnično zmeden.

Kaj se dogaja? Sicer imam rad avanture, polne presenečenj, a to je morebiti tudi zame malce preveč čudaško.

Starček je vztrajal:

»Gospod, kot sem omenil, tukaj trenutno ni nobene dame,« me je prodajalec klišejskega videza predramil iz otopelega premišljevanja. »Nekako deset let je od tega, ko je tukaj delala sijajna dama, kakršnih več ne izdelujejo.«

»Prosim?« me je prešinilo. Zakaj ponavlja? Ga demenca? Gospod je otožno nadaljeval:

»Govorim o svoji pokojni ženi, s katero sem imel čast deliti ta antikvar polnih petdeset let. Vsakomur je dano, da enkrat v življenju sreča edino ljubezen. Vsak dih sem živel za to ljubezen, ker sem vedel, da je dihala ljubezen tudi ona. Ne glede, koliko let si izmenjata ta božji dar, je to večna ljubezen, ki odmeva v vseh časih in kotičkih vesolja. Vidiš, mladi mož, ljubezen je edina stvar na svetu, ki se daruje in ne kupuje. Lahko si kupiš avto na kredit, a ljubezni si ne moreš.«

Prešinilo me je grozljivo spoznanje. S tresočim glasom sem zajecljal:

»Mi lahko pokažete sliko svoje žene?«

Stari mož je prikimal:

»Naj vam bo, če vam bo kaj pomagalo.«

Začutil sem vznesenost življenja, ki ga izžareva, čeprav je nosil vsaj osem križev. Okorno se je obrnil in s počasnimi koraki podrsal do omare. Iz nje je izvlekel sliko in mi jo podal.

Oblil me je pot. Prepoznal sem žensko na sliki. To je, to ... Komaj sem zmogel zajeti sapo in skozi glasilke zajecljati:

»Gospod, ste prepri ...«